ZGODOVINA

Prazgodovinske naselbine

Okoli leta 2000 pr. n. št. in prej so na Ljubljanskem barju prebivali koliščarji. Živeli so na mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, imenovanih drevaki, ki so bili izdolbeni iz posameznih debel. Izdelali so tudi prve vozove s kolesi. Preživljali so se z nabiralništvom, lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Kasneje so med indoevropskimi ljudstvi območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov, v 3. stoletju so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski. Arheološke najdbe kulture žarnih grobišč na grajskem griču, okoli SAZU in vse do Kazine potrjujejo večjo naselbino na območju Ljubljane. Pred 1. stoletjem pr. n. št., ko so jo zasedli Rimljani, je bila Ljubljanska kotlina del kraljestva Norik.

Emona

Glavni članek: Emona.

Emonec na Kongresnem trgu

Prva naselbina staroselcev je nastala najprej na robu Prul pod grajskim gričem. Rimska naselbina Emona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) pa je nastala na področju med Prešernovo in Vegovo ulico, severno od Mirja, verjetno na lokaciji začasnega vojaškega tabora, ki ga je zgradila XV. legija Apollinaris.Okoli leta 50 je naselbina postala rimski vojaški tabor, utrjen z zidanim obzidjem. Naselje je bilo strateška postojanka in je odigralo pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je med 5.000 in 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše zidane, opremljene z javno kanalizacijo, centralnim ogrevanjem. V mesto je bilo speljano več vodovodov. Boljše hiše so imele pobarvane stene večjih sob in mozaične tlake. Emona se je razvila v pomembno zgodnjekrščansko središče s škofijo in z razvito trgovino. Mesto je imelo že pred rimskim obdobjem tudi svoji vodni božanstvi Ekorno in Laburusa, ki so ju častili na Barju.

Nastanek in vzpon srednjeveške Ljubljane

S propadom zahodnega rimskega cesarstva in sledečimi selitvami narodov je propadla tudi rimska Emona. Leta 452 so jo porušili Huni pod Atilovim poveljstvom, kasneje so pustošili šeVzhodni Goti in Langobardi. Slovanski predniki so se na ta prostor postopoma priselili ob koncu 6. stoletja. Približno tri stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo pod frankovsko upravo. Prve pisne omembe Ljubljane kot srednjeveškega naselja segajo v čas med letoma 1112 in 1125, ko je Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Kasneje je območje Ljubljanske kotline prešlo v roke rodbine koroških vojvod Spanheimov. Predhodnik današnjega imena Luwigana, se prvič pojavi leta 1144.[16] V 13. stoletju so takratno Ljubljano sestavljala tri z obzidjem postopoma zaščitena in ločena jedra: Stari, Mestni (prvi obzidan) in Novi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. Med strnjeno stoječimi hišami so se dvigovale gotske cerkve s svojimi zvoniki. S pridobitvijo mestnih pravic leta 1220 so na gradu lahko kovali tudi lasten denar, mesto pa je sčasoma prevzelo primat Kranju in Kamniku ter postalo glavno mesto dežele Kranjske.

Leta 1270 je mesto zavzel češki kralj Otokar II. Přemysl. Ko ga je porazil Rudolf Habsburški,je mesto leta 1278 prešlo pod njegovo oblast. Habsburžani so mesto uradno preimenovali v Laibach in mu podelili 39 trgovskih in drugih privilegijev. Leta 1461 je Ljubljana z ustanovitvijo škofije pri cerkvi sv. Nikolaja postala stolno mesto. Habsburška vladavina je z izjemo časa Ilirskih provinc (1809 do 1813), Ljubljana je bila njihova prestolnica, zdržala vse do konca prve svetovne vojne.

Uveljavljanje v umetnosti[uredi | uredi kodo]

Pristanišče na Bregu (1765)

V 15. stoletju se je Ljubljana uveljavila tudi s sodobnejšo arhitekturo. Po potresu leta 1511 so mesto obnovili v renesančnem slogu in ga na novo obzidali.

V 16. stoletju je imela Ljubljana približno 5.000 prebivalcev, od katerih je okoli 70 % kot materni jezik govorilo slovenščino, preostali pa večinoma nemščino. Kmalu po izidu prvih slovenskih tiskanih knjig (Trubarjeva Abecednik in Katekizem, 1550) je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo (natisnjena v Wittenbergu), Adam Bohorič pa izdal več slovenskih slovnic. V tistem času je Ljubljana dobila prvo srednjo šolo, javno knjižnico in tiskarno. Ljubljana je tako postala središče slovenskega protestantizma in s tem tudi kulture. Sledili sta ponovna prevlada katoliške cerkve ter protireformacija.

Leta 1597 so v mesto prispeli jezuiti in ustanovili gimnazijo, ki se je razvila v kolegij. Z ustanovitvijo Academie operosorum Labacensis, družbe učenjakov po italijanskem vzoru, so leta 1693 v mesto prišli številni tuji stavbarji in kiparji (med drugim tudi Francesco Robba), ki so v baročnem slogu prenavljali oziroma sezidali tudi večino cerkva. Leta 1701 je bila ustanovljena šeAcademia philharmonicorum, eno prvih tovrstnih glasbenih združenj izven Italije. Častni člani Filharmonične družbe, ki jo je kasneje nasledila, so bili tudi skladatelji Haydn, Beethoven inBrahms, violinist Paganini, med njenimi dirigenti pa je bil tudi Gustav Mahler. V 18. stoletju so rasle manufakture, gospodarski pomen Ljubljane pa je ostajal na področju tranzita.

Ljubljana na Valvasorjevem bakrorezu iz leta 1689

Ilirske province in čas po njem

Pod Napoleonovo okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo visoko šolo. Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče Ilirskega kraljestva. Leta 1821 je Ljubljana gostila kongres Svete alianse, na katerem so evropski veljaki določili meje. V spomin na ta dogodek je dobil ime Kongresni trg.

V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik France Prešeren. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila južna železnica in s tem povezava s Trstom dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena Slovenska matica. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika.

Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo katastrofalen potres z magnitudo 6,1 po Richterjevi lestvici, ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v neoklasicističnem in secesijskem slogu (glej tudi Art Nouveau v Ljubljani). Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična – zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge.

V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907). Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan Ivan Hribar. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva “velika” Ljubljana.

Stoletje nemirov

Razglednica iz leta 1911

Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 je bila Ljubljana pomembno mesto v državi, kasneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 je postala Ljubljana sedež Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. V času kraljevine so bile ustanovljene Univerza (1919), Narodna galerija (1918) ter Akademija znanosti in umetnosti (1938).

Sredi 30. let so na Poljanah in za Bežigradom po sodobnih, funkcionalističnih nazorih, gradili nova naselja. V času med vojnama je podobo mesta najbolj izrazito oblikoval arhitekt Jože Plečnik, čigar pečat je tako močan, da se je arhitektonskega obdobja prijelo kar ime Plečnikova Ljubljana.

Med drugo svetovno vojno je bil ljubljanski župan Leon Rupnik, generalni inšpektor domobranskih enot, ki so sodelovale z italijanskim in nemškim okupatorjem. Zaradi odpora in pomoči partizanom so italijanski okupatorji februarja 1942 mesto obdali s 30 km bodeče žice, po sledeh katere danes poteka sprehajalna pot. O uporu priča med drugim spomenik v Gramozni jami, kjer so italijanski okupatorji kot povračilne ukrepe ustrelili nad 100 talcev.

Po drugi svetovni vojni je postala glavno mesto Socialistične republike Slovenije znotraj Jugoslavije. V mesto se je zaradi boljšega ekonomskega statusa priselilo veliko novih meščanov, kar je botrovalo razširitvi in gradnji številnih bivanjskih sosesk.

Samostojna Slovenija

V Ljubljani je bila 25. junija razglašena neodvisnost Slovenije, katere središče in prestolnica je še danes. Mesto prestolnice ji zagotavlja ustava, katere 10. člen pravi: “Glavno mesto Slovenije je Ljubljana.”

Leta 2010 je bila Ljubljana razglašena za svetovno prestolnico knjige, med drugim sta bila v Športnem parku Stožice zgrajena nov stadion in dvorana. Številni posegi, urejanje novih poti za pešce in zelenih površin so pomagali, da je Ljubljana razglašena za zeleno prestolnico Evrope v letu 2016.

Komentiraj

Uvrščeno v ZGODOVINA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja